|
Po res dolgo časa se lahko lotim, še enega opisa, s katerim že zamujam dobrih 14 dni, vendar v svoj zagovor lahko rečem, da se mi res ni dalo. K zamudi niso doprinesli nič več niti dnevi učenja za prvi kolokvij, neskončne vaje v gledališču in pisanje množice člankov. O ne, vse to ni imelo nič zraven, čeprav bi morda kdo lahko pomislil, recimo Sašo, da se pritožujem oz. jamram, je vse kar trenutno počnem le, da skušam napisati čim daljšo poved, s kar se da malo slovničnimi napakami, ki bi odvrnile slehernika od branja nadaljevanja, ki je po dolgem času prišel izpod mojih prstov, ki so na tipkovnici udarjali nemeneč se za dejstvo, da sem že davno presegel razumljivo mejo vejic in vsebinskih navezovanj na vse misli, ki sem jih želel povedati in da je bistvo zadnje povedi, ne samo očem skrito, temveč tudi nelogično, nerazumljivo, nepregledno, nezadostno, neodkrito in ne, to še ni konec, čeprav bi si marsikdo to zaželel, ker sem tudi sam opazil, da bi bilo bolje, če bi začel nov post in bi to zavrgel. Ampak ne.
V četrtek 24.1.2008 se je ob 20h začel že Drugi tradicionalni Down Town maestro za najboljšega kranjskega improvizatorja. Pod okriljem Anje Bizjak, Sašota in mene, se je mojstrovina začela plesti v glavah že davno poprej, z množičnimi popravki sistema, da bi le vsi tekmovalci dobili priložnost nastopati več kot enkrat. Moderiral sem sam, kar je bil tudi moj ognjeni krst, žal pa sem storil napako, da sem bil poleg tega še organizator in sam sebi scenski mojster. Moje skakanje je bilo nadležno meni, kaj šele publiki in improvizatorjem, tako, da upam, da se bom naslednjič pustil razvajati, da bom še komu drugemu naložil kakšno nalogo (oprosti Sašo). Triurna predstava se je začela s kratko predstavitvijo, nastopajočih, prireditve, duhovičenjem iz moje strani, teženjem iz strani improvizatorjev in navdušenimi vzkliki iz strani publike. 4 ekipe po 4 tekmovalci so se, z naključnim žrebom, ki je bil izveden pred predstavo, pomerile v 4 disciplinah. Ena je izpadla, po zanimivem žrebu se je nato vse skupaj povezalo v 4 ekipe po tri tekmovalce in tako naprej. V Downu je bilo kot po navadi polno. Ne samo, da je bilo polno, zunaj je stalo cca 40 ljudi, ki niso mogli priti notri in so živalsko rjoveli in napadali kadilce, da so lahko nadomestili njihovo mesto. Kot se je izkazalo je prvi del potekal predolgo in med pavzo je nekaj ljudi odšlo domov, vendar je bil Dawn tudi v drugem delu napolnjen do zadnjega kotička z zvestimi gledalci. Očitno je impro v Kranju zelo priljubljen in zna se zgoditi, da bo v bližnji prihodnosti odprta nova lokacija, za ravno take prireditve. Po pavzi se je začel še drugi del, v katerem smo po res zanimivih kriterijih prišli do 4 finalistov (Boštjan, Barbara, Dejan, Gaja) ki so se pomerili v dabl dejt situaciji, kjer so vsi umirali v slow motionu. V finalni del sta prišla Boštjan AKA Pižama in Dejan AKA Dejan. Spopadla sta se skozi niz neprijetnih situacij, kjer sta morala biti pantomimika, najslabša zdravnika, streljati punč lajne in uporabljati neznani predmet. Na koncu je po zrtju nazaj v gnevu zmagal Dejan Rabič, ki je prejel zmagovito tiaro (Anjine tangice) in žezlo (WC metlico) iz rok lanskoletnega zmagovlaca Matevža Vugrina zraven pa še šampanjec in 10 evrov pijače v Dawnu z večno salvo in zvrhanim košem poljubov, diplomo, Knjigo Svetlane Makarovič. Drugo uvrščeni Pižama pa je dobil burek. Pa so mu rekli, da nima niti za burek! Ha, ha, ha‚ hmm. Ja. S tem bi se rad zahvalil vsem sodelujočim Nežki Pretnar, Mirče Mladenovu, Matevžu Vugrinu, Jaku Šubicu, Dejanu Rabiču, Aiši Tepina, Nejcu Pintarju, Boštjanu Gorencu, Gaji Pretnar, Maticu Bitencu, Vidu Sodniku, Mihaelu Šorliju, Barbari Ribnikar, Daniju Zorkotu, Anji Bizjak in Sašotu Staretu, posebno zahvalo smem nameniti vsem, ki so pomagali pri organiziranju, tistim, ki so mi stali ob težkih trenutkih ob strani, obiskovalcem Edu in Mihu za prostor, Danaji za MC v Crkn, gospe, ki je vletela za pickup lajnse, Pižami, ki je bil moj mentor, skupini Voknvofnej za emocionalne probleme in ostalim. |
